Ko sem med svojim pastoralnim delom obiskoval ljudi na njihovih domovih, sem v nekaterih stanovanjih prebral rek: “Vsak človek potrebuje prostor, četudi majhen, za katerega lahko reče: ‘To je moje. Tu živim, tu ljubim, tu počivam, tu je moj dom, tu sem doma.'” Ta rek izraža hrepenenje ljudi po kraju, kjer bi lahko živeli v miru, tišini in varnosti, daleč od stresnih dejavnosti in omejitev.

Stvarnik nam je na začetku podaril tak rajski dom, a so ga ljudje žal izgubili, ker niso dovolj dobro poznali Boga. Morali so oditi v surov, hladen in tesnoben svet, v katerem je njihovo življenje postalo nenehni boj.

Vsa prizadevanja, da bi ta svet spremenili vsaj v nadomestni dom, na koncu niso okronana s trajnim uspehom. Človek je morda sposoben preoblikovati svoje življenjske razmere, vendar ni zmožen popolnoma zavreči svojega egoističnega mišljenja in delovanja. Namesto tega v svojem pohlepu vedno znova poskuša prikrajšati bližnje za njihov “nadomestni dom”. Še nikoli prej ni bilo na zemlji toliko beguncev in razseljenih oseb kot v našem času. Ljudje se vedno znova tako ali drugače borijo za svojo pravico do domovine.

Apostol Pavel v pismu Korinčanom govori o drugem domu, o domu pri Bogu. Njegovo življenje je bilo naporno in prikrajšano za marsikaj, zato lahko dobro razumemo njegove besede. Vendar tu odmevata dve stvari: po eni strani ne skriva svojega hrepenenja po nebeški domovini in veselega pričakovanja doma z Jezusom; po drugi strani pa si ne dovoli, da bi izgubil izpred oči naloge na tem svetu, dokler ga bo Bog potreboval (Flp 1,21–26).

Tudi mi moramo trdno stati z obema nogama v tem življenju ter zvesto in ljubeznivo izpolnjevati svoje naloge. Po drugi strani pa se nam ni treba sramovati svojega hrepenenja po popolnem Božjem svetu.

Reinhold Paul