Običajno jutro je in pripravljate se na odhod na delo. Na parkirišče pridete ravno takrat, ko pridejo številni drugi zaposleni. Kolega, ki je parkiral poleg vas, je videti rahlo presenečen in se začne nasmihati. Za sabo nenadoma zagledate celo skupino ljudi, ki se ne more nehati smejati. Nato se ozrete navzdol in opazite, kako napol goli stojite pred njimi. Zgoraj srajca ali bluza, spodaj pa – saj veste … V tistem trenutku se zbudite v hladnem znoju.

Sigmund Freud je takšne sanje poimenoval “sramotne sanje o goloti” in so na vrhu seznama tipičnih sanj, “ki jih je skoraj vsakdo sanjal na enak način” (Sigmund Freud, Die Traumdeutung [Razlaga sanj], str. 181–182). Te sanje se skoraj vedno vrtijo okoli nerodne in sramotne situacije, ki se ji oseba neuspešno poskuša izogniti. Tu puščam za seboj svet psihoanalize, v katerem verjetno ne bi bil kaj dosti dober niti kot amaterski psiholog. Vendar sta sram in golota tesno povezana že od tretjega poglavja Svetega pisma dalje.

Božje vprašanje o tem, kdo je Adamu in Evi povedal, da sta gola (v. 11), ostane brez odgovora; na naslednje vprašanje o uživanju prepovedanega sadeža pa odgovorita s prelaganjem krivde drug na drugega (v. 12). Ali je morda neodgovorjeno dojemanje golote in z njo povezan sram od padca v greh globoko zasidrano v človeški duši, tako da se poskuša vedno znova osvoboditi tega v teh značilnih sanjah? Je to človekovo hrepenenje po izgubljenem raju, v katerem ni poznal sramu, krivde in sramote? Pri odgovorih na ta vprašanja skuša človek svojo sramoto zakriti dobesedno – s figovimi listi (v. 7), ki so se sčasoma posušili in odpadli. Po drugi strani pa je Bog ubil prvo žrtveno jagnje in svoja otroka oblekel praktično (v. 21) in tudi v prenesenem pomenu – z “oblačili odrešenja” (Iz 61,10). Pri njem najdemo zaščito in varnost, ker nas ljubi.

Martin G. Klingbeil