V Jezusovi Cerkvi bi moralo prevladovati veselje. Jezus celo pravi, da smo poklicani k popolnemu veselju.

Ko se verniki zberejo, so običajno veseli, da se vidijo. Veselijo se tega, kar doživljajo z Bogom. Veselijo se dejstva, da vedno prihajajo novi ljudje. Predvsem pa se veselijo, da je med njimi Bog. “Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi” (Mt 18,20).

Ker nas Jezus imenuje svoje prijatelje, nas je seznanil s čudovitim načrtom odrešenja našega Boga. “Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,15).

Začudeni smo nad zmago na Golgoti in zmago vstajenja. Sveti Duh nas vodi v vso resnico (Jn 16,13) in veselimo se službe našega velikega duhovnika Jezusa, s katero nas blagoslavlja (Heb 4,14–16).

Resnično božansko veselje je mogoče le tam, kjer ima Bog v vseh stvareh prav. Ni pomembno, ali se izgubljeni sin vrača domov razcapan, vendar mora priznati: “Oče, grešil sem.” Šele tedaj se lahko začne praznik veselja.

Toda tu je na žalost tudi uničevalec veselja, naša stara težava – greh. Jezus ga primerja s kvasom, ki vse zakisa. Ko se prikrade in se naseli, se veselje zmanjša in duhovno življenje postane podobno avtomobilu, v katerem senzor sporoča okvaro motorja. Nadaljevanje vožnje je mogoče le z zmanjšano močjo, a če ne naredimo ničesar, bo na koncu prišlo do poškodbe motorja.

Kaj se mora zgoditi, če želimo ponovno pridobiti izgubljeno veselje? “Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni” (1 Kor 5,7). Spreminjanje smeri je včasih boleče, ker se razkrijejo skrite stvari, težave in rane. Potrebujemo pogum in pripravljenost odpustiti, da bi se v nas spet lahko naselilo božansko veselje. “Človeka ni nikoli lepše videti kot takrat, ko pride prosit odpuščanja. Obstaja pa ena izjema, ki ga še bolj posvečuje: ko tudi sam odpušča” (Jean Paul).

Gerhard Zahalka