“Ni več kave!” Kaj slišite v tem stavku? “Zakaj je nisi kupil/-a?” Ali: “Škoda, da nobeden od naju ni pomislil na to.” Psiholog Friedemann Schulz von Thun je prišel do spoznanja, da imamo štiri notranja ušesa. Eno sliši poziv ali očitek, drugo pa sliši odnos. Tretje uho sliši izjavo, ki jo govorec daje o sebi (“Zdaj bi rad kavo”), potem pa je tu še trezno četrto uho, ki sliši informacijo: “Ni kave.” Slišati je umetnost. Težko postane, ko se od nas pričakuje (pravilno) razumevanje. Kakor pri geslu: Če bi me imel/-a res rad/-a, bi vedel/-a, kaj mislim!

Zame so binkošti praznik poslušanja in razumevanja. V mislih binkošti vedno povezujem s podobo velikih ušes. Razlog za to je zgodba o tem, kako so binkošti nastale. Jezusovi učenci so začeli javno pripovedovati o tem, kar so doživeli z njim. Že takrat so ljudje poslušali s svojimi štirimi notranjimi ušesi. Verjetno so le redki slišali Jezusova velika dejanja zgolj kot informacijo. Večina jih je bila razburjena. Menili so, da so imeli učenci že zjutraj v krvi preveč alkohola. Drugi so vse to slišali pozitivno z ušesom odnosa, čutili so se nagovorjene, bili so navdušeni, lahko so odložili strahove. Počutili so se razumljene in to se jih je globoko dotaknilo. Kako se to zgodi?

Mislim, da je bil to takrat v Jeruzalemu zelo poseben trenutek: neznanci so doživeli, da se drugi zanimajo zanje, še več, da se Bog zanima zanje. To si predstavljam tako, da je Božji Duh vedel, kateri stavek mora naleteti na katero uho. Bog nam je dal dve biološki ušesi in vsaj štiri notranja ušesa. Z njegovo pomočjo lahko iz besed in drže druge osebe slišimo, kaj ta v resnici misli. Kako lepo je, da nas binkošti spomnijo na to, s čim nas je Bog opremil.

Beate Strobel