»To je res hudo!« Tako bi danes komentirali zgoraj opisani dogodek. Nič čudnega, da so bili kristjani v Damasku skrajno skeptični, da ni slučajno ta “prebežnik” Savel morda volk v ovčji preobleki, ki deluje zvijačno, da bi si na koncu prislužil bogat plen. Pobožna, spretna kamuflaža in nato udarec – takšne metode niso nove. Vendar je bilo ravnanje tega jeruzalemskega besneža pristno, saj je v resnici doživel srečanje z Jezusom, ki ga je popolnoma spremenilo. Dramatična izkušnja v Damasku je v življenju nekdanjega preganjalca kristjanov jasno zaznamovala obdobje pred in po.

Za božič 2019 sem v dar prejel knjigo Človek, ki je kadil Biblijo. V tej avtobiografiji Wilhelm Buntz na približno 250 straneh neusmiljeno opisuje svoje življenje. Tudi pri njem obstaja jasna ločnica med pred in po. V svoji kriminalni karieri je zagrešil 150 kaznivih dejanj, v katerih sta umrli dve osebi. Toda v zaporu se je spreobrnil in doživel gotovost odpuščanja. Po izpustitvi je bilo zanj zelo pomembno, da poišče vse, ki jim je škodoval, jim prizna krivdo in prosi za odpuščanje. Piše: “Pri vseh teh obiskih nisem nikoli doživel, da bi mi kdo odklonil odpuščanje. Namesto tega sem spoznal: ko uredimo svoje življenje, Bog ustvari ustrezno okolje za to /…/. Pripravlja okoliščine in mehča srca. Pokazati moramo pogum, da naredimo prvi korak. Vendar se to ne začne z zunanjim dejanjem. Začne se v našem srcu.” (Holzgerlingen, 2018, str. 198)

To spoznanje ne velja le za nekdanje kaznjence. Vsakdo, ki je spravljen z Bogom, lahko razčisti – in tudi mora razčistiti – odnose, ki so skaljeni po njegovi krivdi, saj Bog želi, da bi živeli svobodno življenje.

Jürgen Schammer