Da je politika umazan posel, je morda kliše, vendar je v tem nekaj resnice. Če hočeš “igrati na vrhu”, moraš biti pripravljen na vse trike.

Približno 600 let pred Kristusom zagotovo ni bilo nič drugače. Takrat so ob menjavi vladarjev navadno padale tudi glave, saj noben mogotec, ki se je spoznal na moč in vladanje, ne bi niti pomislil na to, da bi obdržal vodilno osebje svojega predhodnika. Ravno zato me navdušuje Danielova edinstvena politična kariera. Očitno je že kot mladenič pripadal eliti Božjega ljudstva, saj ga pot v babilonsko ujetništvo ni vodila v bedo prisilnega izgnanstva, temveč tako rekoč neposredno ob bok Nebukadnezarju, takrat najmočnejšemu človeku na svetu. Ko se je Nebukadnezarjeva vladavina končala in so navidez neomajno babilonsko moč dokončno zlomili Medijci in Perzijci, se je zgodilo skoraj nepredstavljivo: Darij, novi človek na oblasti, je obšel mnenja svetovalcev in naredil Juda Daniela za enega najmogočnejših ljudi tistega časa.

To se ni moglo dobro končati, saj je bilo zavistnežev in spletkarjev več kot dovolj. Kdor je imel takšno kariero, je preprosto moral imeti veliko okostnjakov v omari. Gotovo so tudi v tem primeru naredili vse, kar so lahko, vendar niso našli ničesar, “kajti bil je zanesljiv in nikakršne malomarnosti ali slabega dejanja niso mogli zaslediti pri njem”. Iskreno vam povem: če bi preiskali mene, bi zagotovo kaj našli. Vsekakor si ne bom prizadeval za politično kariero, upam pa, da mi bo z Božjo pomočjo uspelo vsaj do neke mere posnemati zgled Danielove zvestobe in zanesljivosti.

Friedhelm Klingeberg