Ves dan je gledal samo noge, ogromno nog! Verjetno je že po čevljih, v katere so bile obute, lahko ocenil, kaj lahko pričakuje. In morda so se prav noge v revnih sandalih ustavile, da bi mu roke lahko vrgle nekaj kovancev. Mesto pri tempeljskih vratih, kamor so ga vsak dan prinesli, ker se ni mogel premikati sam, ni bilo slabo (v. 2). Na poti v tempelj so bili verniki bolj radodarni kot običajno. Navsezadnje je podpiranje revnih in bolnih veljalo za znamenje pobožnosti.

Morda se je hromi že sprijaznil s svojo usodo. Drugega načina ni poznal: sedel je na tleh; večina mimoidočih ga je spregledala. Odvisen je bil od pomoči drugih in oropan dostojanstva.

Ko sta Peter in Janez hotela stopiti v tempelj, je tudi njiju prosil za denar (v. 3). V njem je še vedno bila sled poguma za življenje, saj piše: “Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil” (v. 5). Ni slutil, da se bo kmalu spremenilo vse njegovo življenje. Kljub temu je bila v njem iskrica upanja. Peter je hromega prijel za roko in ga dvignil. Njegov življenjski položaj se je v trenutku spremenil. “Vstani in hodi!” To pomeni: izkoristi priložnost, sprejmi izziv, naredi nekaj iz svojega življenja!

Kaj je bila prva stvar, ki jo je ozdravljeni naredil? Z apostoloma je šel v tempelj. Veselil se je kot otrok. “Bil je ves iz sebe od sreče, tekal je naokrog in skakal ter hvalil Boga” (v. 8 ŽNZ).

Ali poznamo občutek ohromelosti, čeprav lahko hodimo? Ali se nam kdaj zdi, da je vse v naši notranjosti otrplo? Da ne moremo več vstati? Takrat lahko s pričakovanjem pogledamo navzgor in z zaupanjem verjamemo, da bo Božja roka segla k nam in nas spet dvignila ter nas bo božanski ali človeški glas povabil: “Pridi, vstani in hodi! Hodil bom s teboj vsak dan tvojega življenja.”

Heidemarie Klingeberg