Neka kitajska zgodba pripoveduje o človeku, ki je bežal pred lastno senco. Tekel je vedno hitreje, vendar ji ni mogel pobegniti. Tekel je in tekel, nenehno se je oziral nazaj, dokler ni padel mrtev. Vse, kar bi moral narediti, je bilo, da stopi v senco velikega drevesa in tako pobegne pred lastno senco. Lahko bi se tudi ustavil in se soočil z njo.

Kdor moli in stopi v Božjo navzočnost, se postavi v Božjo senco. Postavi se v senco njegovega križa; ne gleda več svoje sence, ki je ne prenese, temveč se zaveda: Tukaj sem sprejet. Tukaj smem biti. Ni mi več treba bežati pred svojimi temnimi platmi, ampak jih lahko pokažem v luči milosti in odpuščanja. Vem, da sem prišel sem in da sem sprejet z vsemi svojimi temnimi platmi. To mu da pogum, da se sooči s svojimi sencami.

Psalm 131 govori o zadovoljstvu v Božji navzočnosti. Verniki so se odpravili v Jeruzalem na srečanje z Bogom. V prvi vrstici psalmist opiše svojo osnovno držo: “Moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene” (v. 1). Zdi se, da ta drža izhaja iz naslednje vrstice: “Počivam, moje srce je zadovoljno in tiho” [prevod iz nemščine].

Ko se ustavim in počivam v senci Božje milosti, lahko naredim korak nazaj. Ni se mi treba pehati za nedosegljivimi cilji, ni se mi treba primerjati z drugimi, da bi videla, kako dobro mi gre.

V tem napornem času se je treba pogosteje ustaviti in upočasniti. Kako pogosto izkoristim drevesno senco? Koliko časa si privoščim za srečanje z Bogom, ki pomiri mojo dušo in me uskladi z nebeškimi vrednotami?

Ko se usedemo v senco Božje ljubezni, spoznamo: Tu smo doma, tu je dobro živeti.

Jessica Schultka