Tukaj je Svetem pismu prvič uporabljena beseda “pozabiti”; nanaša se na pozabljanje krivde. Jakob je bil tako kriv v odnosu do svojega ostarelega očeta in brata Ezava, da je Ezav začel načrtovati, kako bi ga ubil. Da bi to preprečila, je mati Rebeka svetovala svojemu sinu ljubljencu, naj na skrivaj pobegne k njenemu bratu Labanu v Mezopotamijo. Odpravila ga je s šibko tolažbo, da bo poslala ponj, ko bo Ezav pozabil, kar mu je bilo storjeno.

Ali je možno pozabiti krivdo tudi brez odpuščanja? Mislim, da ne. Ker so kristjani pozvani odpuščati, nekateri pravijo: “Prav, odpuščam ti, a nikoli ne bom mogel pozabiti.” Druga stran odgovarja: “Odpuščanje brez pozabe ni dovolj. To ni pravo odpuščanje!” Prvi na to odgovorijo: “Zagotovo se ne moremo prisiliti, da bi pozabili!” Na prvi pogled imajo prav.

Če nas je kdo užalil, nam lagal, nas prevaral ali prizadel, tega ne moremo zlahka pozabiti, kot lahko na primer pozabimo številko svojega bančnega računa.

Vendar tu ne gre za to. Gre za odnos; odvisno je od tega, ali želimo pozabiti. Če smo pripravljeni, se lahko začne proces celjenja. Sčasoma bomo o tem vedno manj razmišljali. In če bomo na to spet kdaj pomislili, se je ta duševna rana medtem zacelila, ker o njej nismo nenehno razmišljali. Ne boli več in z drugo osebo se lahko ponovno srečam v sproščenem vzdušju.

V nemščini je pojem odpuščanja jezikovno povezan s pojmom “oddajanja”. V tem smislu besedo uporabljamo še danes, ko rečemo: “Mesto je že oddano.” Torej ni ga več. Tako nam odpušča tudi Bog – brez ostankov. Pri njem ne ostane niti brazgotina. Ko ustvarimo pogoje za odpuščanje, On našo krivdo in grehe vrže v morske globine (Miha 7,18.19), od koder se nikoli več ne vrnejo. Zanj je značilno, da odpušča in pozablja.

Gospod Jezus, pomagaj nam, da bomo znali odpuščati, kakor ti odpuščaš nam!

Reinhold Paul