Tako se začne ena najbolj znanih Jezusovih zgodb ­– prilika o izgubljenem sinu. Jezus priliki ni dal naslova, temveč jo je preprosto začel pripovedovati. Če besedilo pozorno preberemo do konca, bi se naslov lahko glasil tudi “Izgubljena sinova”, oba mladeniča sta namreč izzvala očeta in se od njega oddaljila.

Ča pa v središče dogajanja postavimo očeta, je verjetno primeren naslov “Očetova ljubezen”. Očetova ljubezen namreč ni očitna le na koncu zgodbe, ko sprejme nazaj sina, ki je odšel od doma. Očitna je že na začetku – sina je pustil oditi, razdelil je dediščino in se sprijaznil s tem, da bo razglašen za mrtvega.

Šel je čez svoj jaz in pustil sinu oditi. Pustil ga je, čeprav je bila prihodnost negotova.

Starši, ki imajo odrasle otroke, se verjetno lahko vživijo v to zgodbo. Nekaterim to ne predstavlja težave. Drugi se bojijo, ko pomislijo na trenutek, ko bo otrok odšel. Oče v zgodbi je otroka pustil oditi.

Jezus v tej priliki poda naslednji nauk. Božja ljubezen ne omejuje. Podarja nam svobodo. Bog nam zaupa. Ustvaril nas je po svoji podobi. Dovoljeno nam je, da vzamemo življenje v svoje roke. Bog nas ne drži na kratkem povodcu. Svoje življenje lahko oblikujemo sami. Bog verjame v nas. Tudi ko gredo stvari narobe, nas Bog čaka – to je poudarek na koncu zgodbe. Bog je potrpežljiv in hrepeni po nas.

Sveto pismo na veliko mestih opisuje, kako se človek izgubi, Bog pa ga išče in najde. Jezus sinovo vrnitev opiše tako: “Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil” (Lk 15,20).

Marcus Jelinek