Ob branju nekaterih zgodb v Svetem pismu se moramo kljub njihovi resni vsebini nasmehniti. Tak primer je dogodek s služkinjo Rodo na molitvenem srečanju v hiši Marije, matere Janeza Marka, kasnejšega Pavlovega sodelavca (Apd 12,12).

Apostola Petra je kralj Herod Agripa, da bi ugodil Judom, zaprl v ječo (Apd 12,3–4). Neprestano so ga stražili štirje vojaki hkrati, poleg tega je bil z verigami privezan k dvema vojakoma. Noč pred zaslišanjem pa ga je angel peljal iz ječe, ne da bi stražarji to opazili (v. 6–10.18.19; tu lahko ugibamo o nekaterih sposobnostih angelov).

Med njegovim ujetništvom je “cerkev /…/ zanj vztrajno molila k Bogu” (v. 5). To je bilo hvalevredno in je kazalo na duh resničnega krščanskega občestva. Toda zbrani verniki očitno niso verjeli, da bo Peter dejansko osvobojen. Ko je namreč sredi noči po rešitvi iz ječe potrkal na dvoriščna vrata Marijine hiše (kjer je očitno domneval, da so zbrani nekateri bratje in sestre v veri), niso verjeli služabnici Rodi. Prepoznala je Petrov glas, stekla nazaj in vsem oznanila, da je pri vratih. Zaradi veselja je pozabila odpreti vrata. Prisotni so mislili, da se Rodi meša; kvečjemu bi to lahko bil le Petrov angel (v. 15).

Očitno Bog pogosto odgovarja na molitve drugače, kot pričakujemo ali želimo, ali celo na bolj čudežen način, kot verjamemo ali upamo. Očitno tu nista bili odločilni vsebina molitve vernikov in njihova vera, ampak Božji milostni namen z njegovimi otroki.

Včasih ne vemo, za kaj “bi morali moliti” in “kako se spodobi”, vendar nam Bog vseeno daje dobre stvari, kot nam je zagotovil Jezus (Mt 7,11). Po svojih angelih nas lahko reši iz ogrožajočih okoliščin ali pa nas vodi po drugih poteh. Ni nam treba predlagati mu, kako bi lahko ali kako naj bi rešil težavo, ampak mu lahko zaupamo, da ima vedno rešitev za naše okoliščine.

Werner E. Lange