20.marec
Mar ni v tem [pravi post], da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«
Izaija 58,7–9
Kaj ti je pomembno v življenju vere? Ali si predvsem želiš priti v nebesa? Ali pa gre za to, da bi delček nebes prinesel na zemljo? Ta delitev je verjetno nepravična in morda bi najraje odgovoril: oboje. Toda včasih nam tako radikalni vidiki pomagajo, da nekaj vidimo jasneje.
Ali je mogoče, da na svojo vero gledamo preveč individualizirano? Pogosto govorimo o tem, da je pomemben moj osebni odnos z Bogom. Bogoslužje mora zadovoljiti moje duhovne potrebe. V pesmih blagoslova običajno prosimo za blagoslov za nas osebno ali za nas kot skupnost. Ko govorimo o Jezusovem ponovnem prihodu, radi poudarjamo, da se moramo osebno pripraviti. In tudi sobota je dan, ki je praviloma le za adventiste. Tudi nekateri izrazi so bolj namenjeni posamezniku. Pri naših bogoslužjih na primer radi govorimo o pravičnosti pred Bogom, kar pa se nanaša na mojo pravičnost po veri. Po drugi strani pa redko govorimo o družbeni in ekološki pravičnosti ali celo o pravičnosti do prihodnjih generacij.
Današnje svetopisemsko besedilo govori o odnosu, ki presega individualno perspektivo in se zavestno obrača k drugemu. Prerok Izaija namreč jasno pokaže, da gresta družbena pravičnost in naše doživljanje Boga z roko v roki. Zato menim, da se je pomembno iskreno vprašati, za kaj sploh gre pri veri. Ali gre za izhodno strategijo ali za trajnostno spremembo obstoječih razmer? Ali gre za beg pred svetom? Ali pa gre za pozitiven vpliv na svet? Kakor koli že, Izaiju je bilo jasno, da se približujemo Bogu, kadar si prizadevamo za več pravičnosti na tem svetu!
Bert Seefeldt