V naši družbi so ljudje, ki jih nihče ne želi: morilci, kriminalci, zajedavci, če jih omenimo le nekaj. Tudi migranti težko najdejo svoje mesto v družbi. Pogosto so izključeni tudi  drugače misleči. Ali so v današnjo svetopisemsko vrstico zajete tudi te skupine ljudi?

Čeprav so bili ljudje, ki jim je Jezus neposredno namenil te besede, siti, jih je izzval: “Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog” (v. 27). To so poslušalci gotovo težko prebavili: živi kruh je mogoče dobiti le od Sina človekovega, na katerem je pečat Boga Očeta. Ljudje, ki so mislili, da poznajo “kruh življenja” in lahko z njim razpolagajo, so bili razočarani.

On, ki jim je to ponudil in je stal pred njimi, naj bi bil “kruh življenja” in naj bi bil božanskega izvora? To je bilo preveč! Misel, da jim ne bi bilo treba jesti in piti, je bila privlačna, toda njegove besede o tem, da jim manjka osebne vere, so bile drastične. Če so bili poslušalci že prej skeptični, je zdaj obstajala nevarnost, da popolnoma zaprejo svoje srce in postanejo zagrenjeni. Ni slabšega izhodišča za misijonstvo. Božja ljubezen odpira, ogreva in navdihuje, lahko pa tudi pomaga razjasniti fronte, tako da vemo, na kateri strani je kdo.

Tisti, ki izključujejo Jezusa, zavračajo tistega, ki sprejema izobčence. Ta vpogled nam lahko da le Sveti Duh. Če izključujem ljudi in jih imam za nevredne Božje ljubezni, se oddaljujem od vira, ki daje življenje. Presojanje ljudi po njihovem poreklu, videzu in vedenju ne ustreza načelom Božjega kraljestva. Prvič, takšno presojanje ni naša naloga. Drugič, s tem se odmikamo od Božje ljubezni. Prav priznanje lastne nevrednosti je tisto, kar nas naredi prijetne pred Bogom.

Reiner Dürsch