Kmetijsko delo je mnogim od nas postalo tuje. Ali ste že kdaj sedeli na vozu za spravilo pridelka? Ko sem bil mlad, sta imela moja starša majhno kmetijo. Takrat so že obstajali stroji za košnjo, vendar je oče naše majhne površine kosil s koso. Z mamo sva za njim zbirala stebla, ki sva jih s slamnato vrvjo vezala v snope. Snope smo znosili v kupe po dvajset naenkrat. Zvečer nas je bolel hrbet in v koži na rokah nam je ostalo nekaj bodičastih trnov. Po približno desetih dneh so se stebla in klasje posušili na avgustovskem soncu. Če je deževalo, smo morali počakati. Končno pa je oče s konjsko vprego pripeljal lojtrnik poleg kupov. Snope smo z dvokoničastimi vilami prelagali na lojtrnik in jih tam spretno zlagali na kupe. Ponosen sem bil, ko sta mi zaupala to delo. Polno naložen voz za spravilo pridelka je bil ogromna pošast, ki se je med premikanjem nevarno pozibavala. Kako čudovit občutek je bil sedeti na vrhu kupa! Nato je sledilo razkladanje in nazadnje vršenje (ponoči, ker je bilo le takrat dovolj elektrike). Vreče so visele s kombajna in se počasi polnile z žitom. Ko smo jedli kruh, smo se spomnili trdega dela na polju, ki smo ga morali opraviti, da bi si pridelali žito.

Danes živimo v svetu, ki temelji na delitvi dela. Kruh kupujemo v pekarni ali supermarketu. V časopisu beremo, da je bila letina dobra. To sprejmemo kot dejstvo, ne da bi sploh razmišljali o tem, saj nismo več neposredno vključeni v žetev. Mnogi med nami tudi pozabljajo, da bi se lahko zahvalili za žetev. Toda zakaj bi se zahvaljevali in komu – saj smo plačali, kajne? Vendar se tukaj zelo motimo. Lahko plačamo za delo žanjcev, ne pa tudi za žito. To je namreč zrastlo in pravi čudež je, da nam je vedno znova podarjeno. Hvala Bogu, da je tako!

Heinz Wietrichowski