2.marec
Jeza nas gotovo ne vodi v pravično življenje, kakršno Bog zahteva od nas.
Jakobovo pismo 1,20 (ŽNZ)
Jezus je izgnal trgovce iz templja, jim prevrnil mize in na koncu rekel, da so ti ljudje sveti kraj spremenili v razbojniško jamo. Nekateri predpostavljajo, da lahko zaradi tega besnimo tudi mi. Ali lahko s tem upravičimo svoje izbruhe besa? Ne; v Novi zavezi vlada povsem drugačen duh.
Razpoloženje v naši državi je vse bolj zaznamovano z zagrenjenostjo, sovraštvom in agresivnostjo. Menim, da naša družba nujno potrebuje upanje, ki ga prinašajo veliki trenutki, zaradi katerih je človek še posebej dojemljiv in občutljiv. Seveda si kot kristjanka želim, da bi ljudje bolj zagnano sledili Jezusu. Njegova pot dobrodelnosti in nenasilja me navdaja z energijo.
Jakob piše, da jeza vodi v vedenje, ki Bogu ni všeč. Zame obstajata dve pomembni človeški drži, ki sta učinkovito zdravilo za te negativne sile. Prva je pristno, nalezljivo veselje. Tisti, ki imajo v sebi veselje, so bolj odporni na frustracije in lažje najdejo rešitev za svoje težave. Na naši »tehtnici duše« sta sijaj veselja in moč sreče najučinkovitejše družbeno zdravilo proti sovraštvu. S tem ne mislim na nenehno režanje ali spopadanje s težavami z nasmehom na obrazu. Zlo je treba imenovati z njegovim pravim imenom. A kadar nam gre dobro v življenju, lahko mirno pokažemo svoje veselje in se tako upremo splošni zagrenjenosti.
Drugi bistveni izraz veselja je hvaležnost. Pred kratkim sem si rekla, da v prometu ne bom več kazala znakov hvaležnosti. Naj spustim koga pred sabo? Naj se zahvalim? Le zakaj bi to storila? Saj se tudi meni nihče več ne zahvali! Potem pa sem pomislila: Ta vse večja surovost v cestnem prometu izvira iz istega močvirja in brezna kot jeza, zaradi katere se v družbi tako slabo počutim! Zdaj se spet zahvaljujem, ne glede na to, ali to počnejo tudi drugi.
Želim vam, da bi lahko živeli z veseljem, ljubeznijo in hvaležnostjo ter tako postavili nagrobnik sovraštvu.
Beate Strobel