V tem letnem času se praznuje Jezusovo vstajenje. V ljudskem izročilu pa je velika noč praznik zajcev, jajc ali pomladi. Za mnoge ljudi je to družinsko praznovanje. Raziskava je pokazala, da 79 odstotkov vprašanih veliko noč praznuje z družino ali prijatelji. Le 23 odstotkov jih obišče bogoslužje v cerkvi. Za večino je velika noč preprosto priložnost za nekajdnevne počitnice.

Odkar so v vsakdanjem življenju postale pogoste ezoterične razlage, nekateri pravijo, da je velika noč praznovanje življenja. V naravi lahko vidimo, kako življenje oživi, kako vzklijejo popki in kako naokoli skačejo ljubki velikonočni jagenjčki. Življenje je večni cikel umiranja in rojevanja. Toda ali je ta pogled tolažilen? Ta način razmišljanja sega v antiko in v nekaterih religijah vključuje zamisli o vrtiljaku smrti in rojstva, po katerem reinkarnirani med svojimi ponovnimi rojstvi prevzema različne zemeljske oblike bivanja iz rastlinskega in živalskega sveta.

Nasprotno pa kristjani človeško življenje razumejo linearno – z začetkom in začasnim koncem ob smrti, ki mu sledita vstajenje in vstop v Božjo slavo.

Kot kristjani, ki čakajo na Jezusov prihod, tudi mi v velikonočnem času praznujemo Jezusovo vstajenje kot temelj svoje vere in najpomembnejši praznik krščanstva. Gre za zmago nad smrtjo, ki jo je Jezus za nas dosegel na križu pred 2000 leti (1 Kor 15,12–28). Njegovo sporočilo je: Človekova prihodnost ni smrt, ampak življenje.

Priče vstajenja so bile najprej ženske, nato apostoli, na koncu pa več kot 500 ljudi. Videli so, da je On, ki je umrl na križu, živ. Tako piše apostol Pavel v 1 Kor 15,3–6. Ali je to mogoče pojasniti? Ne, to je skrivnost. Ali je to mogoče dokazati? Ne, vsaj ne v znanstvenem smislu. Ali je to mogoče verjeti? Da, če verjamete Jezusu, ki pravi: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre” (Jn 11,25). Te besede pa ne veljajo samo v času velike noči, ampak vedno!

Udo Worschech