Ali vas je presenetilo, da ste v Svetem pismu našli takšno izjavo? Mar se naša vera in predanost ne bi morali nanašati na celoto? Ali pa želi ”pridigar” povedati, da lahko človeku spodleti pri njegovem pričakovanju in si tako škoduje, če se ima za “bolj pravičnega” od drugih?

Izjava teologa Fulberta Steffenskega mi je dala misliti: “Hvalim samega sebe za uspešne polovičnosti.” Ali so lahko polovična dejanja zadovoljiva? Ali ima ”pridigar” v mislih tudi to? Noben šef ne bo rekel: “Naredite to na pol, čisto dovolj bo.” Tudi Bogu je mar, da ga ljubimo in spoštujemo z vsem srcem. V tem pogledu so polovičnosti nemogoče. Tako kot nismo na pol poročeni, tako tudi ne moremo biti na pol Božji ali na pol odrešeni. Ali mu pripadamo ali ne.

In vendar doživljam, da moja vera kljub popolni predanosti ni popolna ali brez slabosti. Moja predanost Jezusu je povsem iskrena, a je vendarle zaznamovana z neuspehom in krivdo. Čeprav ni polovičarska, ostaja nepopolna. Kljub temu otroško in radostno zaupam Vanj, ki je edini popoln.

Bog nas ljubi takšne, kakršni smo. Naša nepopolnost, naše človeške omejitve, naša šibkost – nič od tega ga ne ovira pri tem. Ni se nam treba vaditi v poslušnosti, ki bo manj odražala Jezusovo ljubezen in namesto tega poudarjala našo lastno uspešnost. S tem bi lahko izgubili “apetit” za vero, veselo in hvaležno varnost ter “sveto sproščenost”. Strinjam se s škofom Nikolausom Ludwigom von Zinzendorfom: “Vsa popolnost je v tem, da zaupamo v Kristusovo kri.”

Osvobajajoče je, ko “celi” kristjani lahko stojijo za svojo človeškostjo – svojo “polovičnostjo” – popolnoma odrešeni in hkrati popolnoma potrebni pomoči; popolnoma odrešeni in hkrati še vedno na poti s prašnimi nogami. Na tej poti smo lahko, popolnoma sproščeni, hvaležni in živimo v radostni gotovosti, da nas je Jezus sprejel. Neki pastor je nekoč svetoval: “Zahvalite se za to, kar imate, in pomnožilo se bo med zahvaljevanjem.”

Hartwig Lüpke