Pravkar sem končal poslušanje vznemirljivega zgodovinskega romana (v obliki zvočne knjige) mladega pisatelja o potresu v Lizboni leta 1755, v katerem je umrlo več kot 60.000 ljudi. V nekem časopisu so se ga spomnili z naslovom “Potres, ki je spremenil svet”.

Pred dvajsetimi leti, 11. septembra 2001, so teroristični napadi v ZDA pretresli ves svet. Ob deseti obletnici je izšla knjiga strokovnjaka za terorizem z naslovom Enajsti deveti: Dan, ki je spremenil svet (Nine Eleven: The Day That Changed the World).

Ko pišem te besede, smo spet sredi krize; tokrat gre za virus. V zvezi s tem berem podobne naslove: “Futurolog: Kako bo koronavirus spremenil naš svet” (Westdeutsche Zeitung), “Kako koronavirus spreminja svet” (WELT ), “Kriza, ki spreminja svet?” (der Freitag). Kdor bo te besede bral leto dni pozneje, bo verjetno že dobil odgovore na nekatera vprašanja: Ali je ta pandemija res spremenila svet? Če je, kaj se je spremenilo na dolgi rok? Če ne, kaj je razlog za to?

Lepo bi bilo, če se pripravljenost pomagati, ki je tako ustvarjalno oblikovala vsakdanje življenje med pandemijo, ne bi nehala. In če bi hvaležnost do ljudi, ki so skrbeli, da življenje teče naprej, vplivala na njihovo plačilo. Najlepše pa bi bilo, če bi to vzbudilo trajno zanimanje ljudi za Boga, njegove zapovedi in obljube.

Toda če Jezusove besede o koncu časa vzamemo resno, potem kot kristjani ne moremo razglasiti konca preplaha. Obljubljati, da bo spet vse v redu in da se lahko veselimo svetle prihodnosti na zemlji, bi bilo v popolnem nasprotju z Jezusovimi besedami. Ljudje se bodo bali in njihov strah bo upravičen. Toda Jezusovo sporočilo se ne konča s tem, temveč s priporočilom: “Ko pa se bo vse to dogajalo, stojte trdno in dvignite pogled, kajti vaša osvoboditev je pred vrati” (v. 28, ŽNZ). Kako čudovita novica!

Elí Diez-Prida