Kraljestvo, o katerem je govoril Jezus, je popolnoma drugačno od naših pričakovanj. Ne sklada se z našimi predstavami. Prekaša vse, kar poznamo, in hkrati izpolnjuje naša najgloblja hrepenenja.

Jezus bi lahko posredoval. “Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov?” je vprašal Petra, ki je bil pripravljen na boj (Mt 26,53). Ko je Peter služabniku velikega duhovnika odrezal uho, mu je Jezus ukazal: “Vtakni meč nazaj v nožnico! Kdor ravna nasilno, bo nasilno tudi umrl” (v. 52 ŽNZ).

Jezus bi lahko posredoval, če bi hotel. Toda izbral je drugačno pot. “Poslušajte, jeruzalemski prebivalci, tukaj prihaja vaš kralj. Odrekel se je vsakemu nasilju, saj jezdi zgolj na oslici z mladim osličkom,” piše o njegovem vstopu v Jeruzalem (Mt 21,5 ŽJ).

Njegovi nasprotniki so vedeli, da bi Jezus lahko ravnal drugače, zato so ga skušali: ”Spremeni kamenje v kruh! Vrzi se s tempeljske strehe! Daj čast Hudiču v zameno za vladavino sveta! Stopi s križa in se reši! Odloči se za ta svet, za to življenje tukaj!”

Na veliko razočaranje ljudi okoli njega in njegovih privržencev Jezus ni naredil ničesar od tega. Celo Janez Krstnik je iz svoje zaporniške celice obupano spraševal: “Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?” (Mt 11,3). Tudi mi se sprašujemo: ”Zakaj Bog ne naredi tega, kar pričakujemo od njega?” Jezus nam odgovarja: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta. Bilo je pred tem svetom, obstajalo bo tudi za njim in je večje od sveta.”

Jezusov odgovor Pilatu nam še danes nastavlja ogledalo. Sprašuje nas: ”Kaj si obetaš od tega sveta? Kaj želiš doseči na tem svetu? Za kaj se boriš? Kako so tvoja pričakovanja in prizadevanja povezana z največjim ciljem, namreč s prizadevanji za Božje kraljestvo na tem svetu?”

Naš odgovor na ta vprašanja vpliva na naša najgloblja prepričanja. V tem duhu je Jezus ob neki drugi priložnosti rekel: “Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje?” (Mr 8,36 CHR). Naši duši je najboljše, ko najde počitek pri Bogu (Mt 11,29). Tam se nam ni treba več boriti, tam lahko preprosto smo.

Daniel Wildemann