Vedenje ptic selivk se mi zdi eno od najosupljivejših dejstev živalskega sveta. Bela štorklja, ki je najbolj znana vrsta štorklje v Evropi, je ena od ptic selivk, ki potuje v najbolj oddaljene kraje: predstavniki nekaterih severnoevropskih populacij vsako leto prepotujejo 20.000 km, da dosežejo afriško prezimovališče in se vrnejo na svoja gnezdišča.

Vsako leto se po svetu giblje približno 50 milijard ptic selivk, od tega približno pet milijard med Evropo in Afriko. Za orientacijo na selitveni poti imajo ptice “notranji kompas”, uporabljajo pa tudi astronomsko navigacijo (položaj zvezd ali sonca) in orientacijske točke. Da bi lahko premagale velike razdalje, ne da bi jedle, ne aktivirajo le svojih maščobnih zalog, temveč črpajo tudi beljakovine iz svojih notranjih organov.

Kako genialnega Stvarnika imamo! Ta Stvarnik je “ljubosumen Bog” (2 Mz 20,5), ki nas strastno ljubi. Presenetljivo je, da se ta lastnost Boga v Svetem pismu pojavlja le v povezavi z malikovanjem. Ko vidi, da se njegovo ljudstvo obrača k drugim bogovom, mu to zlomi srce.

Štorklje, golobi in lastovke vedo, kdaj je čas, da se vrnejo v svoj izvorni kraj. Prepotujejo na tisoče kilometrov in ob pravem času najdejo pot na svoja gnezdišča; izraelsko ljudstvo pa tega ne ve oziroma noče vedeti, kakor piše Jeremija; to vznemirja Boga.

Ustrezno podobo iz živalskega sveta najdemo tudi v Novi zavezi. Jezus je ob pogledu na jeruzalemske prebivalce vzkliknil: “Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli” (Mt 23,37). Tudi v teh besedah slišimo žalost strastno ljubečega Boga, ki hrepeni po tem, da bi spet objel svoja ljubljena bitja, ki tako trmasto hodijo po svoji poti. Kaj nam preprečuje, da bi bila tudi naša ljubezen do njega strastna in goreča?

Elí Diez-Prida