Čakanje ni ena od stvari, ki jih danes najbolj cenimo. Navajeni smo, da skoraj vse dobimo takoj. Številne spletne trgovine nam ponujajo dostavo 24 ur na dan, če kaj potrebujemo. Restavracije s hitro prehrano, kjer vam hrano postrežejo neposredno na mizo, so v razcvetu. In ko je naš bančni račun zaradi naših želja preobremenjen, nam na pomoč priskočijo pogosto oglaševana takojšnja posojila. Zdi se, da misel »dobre stvari pridejo k tistim, ki čakajo«, ne velja več.
Občasno se po pridigi ali prebranem duhovnem razmišljanju vprašam: Ali sploh kaj od tega ostane v nas? Ali pomaga ljudem pri vsakodnevnih izzivih? Ali imajo besede sploh moč, da povzročijo spremembe, ali pa se strinjamo le s tem, kar smo tako ali tako vedno mislili? Iz tega ne izključujem sebe, saj sem večinoma tudi sam prejemnik.
Takšno razmišljanje je razumljivo in zelo človeško. Bog sam pravi o svoji besedi: »Takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,11). V tem smislu si razlagam tudi današnje svetopisemsko besedilo. Kadar razmišljam o tem, kako se lotevamo oznanjevanja evangelija, se zavedam, da razmišljamo zelo kratkoročno in ozkogledo. Po naše bi se moral nekdo za Boga odločiti v nekaj dneh, največ tednih, sicer že mislimo, da je bilo vse zaman in da smo naredili nekaj narobe. Res je, da veliko stvari delamo narobe, vendar to pogosto ni največja ovira za Božje delo. Veliko večja ovira je naš kratek dih.
Janez nam daje vpogled v dolgotrajno moč Božje besede. Tudi učenci so šele čez več kot tri leta razumeli, kaj jim je Jezus želel s tem sporočiti. In vendar te besede po tako dolgem času še vedno vzbujajo vero. To lahko naredi le Božja beseda.
Kakšna Božja daljnovidnost in kakšno olajšanje za naše kratkovidno obzorje! Njegova beseda se ne izgubi. Vera pa potrebuje čas, da dozori.

Alexander K.