Sveto pismo pripoveduje o srečanju Samarijanke z Jezusom pri Jakobovem vodnjaku. Bilo je vroče in Jezus jo je prosil, naj mu natoči vode. Ta prošnja jo je prestrašila, saj je bilo judovskemu rabinu prepovedano nagovoriti ženo iz Samarije (Jn 4,9). Toda Jezus je k njej pristopil odkrito, nepravoverno in brez predsodkov.

O njeni obremenjujoči preteklosti je govoril neposredno, skoraj preveč odkrito. Imela je pet moških, a ni našla moža, šesti pa je bil le ljubimec. Ni bila ne užaljena ne jezna zaradi Jezusove neposrednosti, in ker je ostala in poslušala, je bila dovzetna za ponudbo “žive vode”. Vendar ni povsem razumela, kaj je Jezus mislil. Vedela je za živo vodo, ki bruha iz izvirov v skalah, toda kje je bil izvir vode tega rabija? Kaj je imela ta “judovska” živa voda opraviti z njo in njenimi možmi? In kakšna je sploh bila ta voda, ki je lahko za vedno pogasila žejo?

Morda je kmalu razumela, da je Jezus mislil na njeno žejo po življenju, za katero je brez pomislekov in brez zadržkov verjela, da jo mora pogasiti na številnih mestih. Toda tudi po petih zvezah je spoznala, da je njena žeja po ljubezni, varnosti in sprejetosti še vedno prisotna. Jezus ji ni ničesar očital, niti je ni preziral.

V tej zgodbi “moški” pomenijo vse, po čemer človek ne le hrepeni v smislu želj, pričakovanj, upanja in hrepenenja, temveč kar tudi neusmiljeno zagrabi in hoče imeti, za čimer se žene in skoraj brez zadržkov živi. Iz tega začaranega kroga se je komajda mogoče izviti, pogosto pa prinaša opustošenje. Toda Jezus osvobaja. Osvobaja od nemirnega iskanja življenjske izpolnitve in namesto tega ponuja življenje “v duhu in resnici”.

Če to doživimo, Jezusove žive vode ne pijemo le mi, temveč sami postanemo živi vir za mnoge, tako da bolj gledamo na bližnjega kot nase; pomagamo, spremljamo, zdravimo, krepimo in tolažimo v svetu, kjer so strahovi in odvisnosti na dnevnem redu. Kdo te danes v prenesenem pomenu prosi: “Daj mi piti?”

Udo Worschech