Ko sem še delal kot socialni delavec, je bila tik ob moji pisarni mizarska delavnica, zato sem pogosto srečal mizarskega mojstra. Nekega sproščenega večera mi je pripovedoval o svojem vajeništvu. S svojim mojstrom je šel k stranki, kjer je hitro postalo jasno, da je mojster naredil napako. Vajencu je na skrivaj zašepetal: “Zdaj ne razumeš, zakaj to počnem, ampak pozneje ti bom dal dodaten denar.” Potem je pred stranko okrcal vajenca: “Kolikokrat sem ti že rekel, da moraš biti natančen! Zdaj pa taka šlamparija!” Obrnil se je k stranki in rekel: “Danes se res ne moreš zanesti na mlade!” Stranka je pokazala razumevanje za mladeniča, ki se je moral še priučiti svojega poklica. Ko je bilo te zadrege konec, je mojster vajencu za posebno uslugo na poti domov dal 50 šilingov.

Prelaganje krivde je priljubljen odziv, kadar se stvari zapletejo. Toda to včasih prinese še hujše posledice in težave kot sama napaka. Do prelaganja krivde je prišlo že v rajskem vrtu: Eva je rekla, da je to storila kača, Adam pa je krivil svojo ženo. To se do zdaj ni prav nič spremenilo, saj kdo pa rad prizna napako? Težko se je potruditi in reči: “Žal mi je, to je bila moja napaka.” A ravno to nas lahko osvobodi ter vodi v spravo in iskrenejši odnos. Če se odločimo, da bomo na tem področju ranljivi, je to za odnose veliko bolje kot nenehno pretvarjanje. Ko samemu sebi pred drugimi priznam napako, razdvojenost izgine in postane očitno, da smo vsi v istem čolnu nepopolnosti. S tem pride na dan nekaj skupnega, človeškega, povezovalnega. Naslednjič priznajmo svojo krivdo in prosimo za odpuščanje. To bo zagotovo imelo osvobajajoč učinek!

Peter Zaiser