Kot kapitalisti vemo, da tržišče določa vrednost. Bolj ko ste žejni, več ste pripravljeni plačati za vodo. Ko so bili moji otroci majhni, sem jih poskušal naučiti vrednosti nečesa, vrednote torej. To dela tudi Jezus v zgornjem svetopisemskem odlomku. Z učenci se usede v tempelj (zapazimo: sedeti = učiti), kjer je priča opisanemu prizoru. Zdi se, da se v kotičku za donacije veliko dogaja. V templju je bilo 13 skrinjic za daritve v obliki trobente (bile so varne pred krajo in imele so različne namene). Ko ste bili na vrsti, ste duhovniku jasno povedali znesek, ki ste ga nameravali prispevati. Spominjam se, da so v mojem otroštvu v cerkvi javno prebrali ime donatorja in znesek. Zato se zlahka vživim, ko se nenadoma sliši: »Sestra Krapotke: dva centa.« Po Lutrovem mnenju je to bil drobižek (nemško: Scherflein – najmanjši kovanec, ki je tu zapisan celo v pomanjševalni obliki).
Prav v tistem trenutku Jezus skliče svoje učence in jih začne poučevati. Z drugimi besedami: učenci (pozneje apostoli) se tu učijo od revne ženske, vdove, ki živi sama. Ona je tukaj učiteljica. Ona, ki pride brez vrednosti. Novčič ustreza družbeni vrednosti te osebe: je na dnu prehranjevalne verige. Nenadoma pa Jezus reče: »Dala je več kot vsi.« Instinktivno se vprašamo: »Več kot vsi v povprečju ali več kot vsi skupaj?« Odgovor se skriva v besedilu in prevajalci so to pravilno formulirali: šlo je za njen celoten vir preživetja. Grška beseda tukaj je bios. V duhovnem smislu bi lahko rekli: vložila je vse svoje življenje. Zaradi tega je ta prizor več kot le predavanje o radodarnosti. Gre za življenje in njegovo vrednost z Božjega vidika.

Dennis Meier