“Ali ste danes že pohvalili svojega otroka?” Stara nalepka na avtomobilu pred mano me je nagovorila. Najini otroci so odrasli in so že odšli od doma, vendar sem vprašanje razumel kot opomin na to, kar sem zamudil. Takrat sem spoznal, da ne vem, kdaj sem nazadnje nekoga pohvalil. Zdi se, da sem bolj radodaren s kritiko kot s pohvalo. Preveč skop sem s pohvalami. Toda zakaj?

Ko razmišljam o tem, kdo ali kaj si zasluži pohvalo, je Bog prvi, ki mi pride na misel; njemu dolgujem največ hvale. To, kar je kralj David želel narediti v zgornjem psalmu, je čudovita naloga tudi za nas: hvaliti Boga z besedami, dejanji in petjem.

V Svetem pismu najdemo veliko slavilnih pesmi: od Mojzesove pesmi (2 Mz 15) do Marijine in Zaharijeve slavilne pesmi (Lk 1 in 2), od pesmi angelov v Betlehemu do zmagoslavja v nebesih (Raz 19). Angeli in ljudje vseh časov so čutili potrebo po tem, da hvalijo Boga.

Jezus je poleg vsega tudi hvalil, spodbujal in dajal priznanja: pohvalil je rimskega častnika zaradi njegove vere (Mt 8,10); čislal je upravnika, ki je podvojil zaupano premoženje: “Bil si učinkovit in zanesljiv” (Mt 25,21); izpostavil je Natanaelovo iskrenost (Jn 1,47). Zato je treba poudariti, da mora biti pohvala popolnoma iskrena, sicer ni nič drugega kot laskanje.

Ko so ljudje živi, jih večinoma skopo hvalimo, a zdi se, da smo na pogrebih zelo radodarni s pohvalami.

Kako lahko danes hvališ in poveličuješ Boga? Koga lahko razveseliš s pohvalo? Pohvala prebuja moč, spodbuja, mobilizira rezerve, dviguje, navdihuje in razveseljuje. Zaradi tega in ker sem bil veliko preveč skop s pohvalami, bom od danes naprej iskal priložnosti, da koga pohvalim. Ali se mi boš pridružil?

Gerhard Zahalka