Charles Darwin je dva meseca preživel z Indijanci na Ognjeni zemlji na jugu Južne Amerike. Trdil je, da je v tem kratkem času odkril, da ti ljudje nimajo nobene religije. Martin Gusinde in Wilhelm Koppers, etnologa z Univerze na Dunaju, sta uspela dokazati, da se je Darwin zelo motil. Gusinde, ki je dve leti preživel na Ognjeni zemlji, je dokazal, da so tamkajšnji domorodci verjeli v vrhovno bitje, ki so ga imenovali Waraunéwa.

Sodobna etnologija je takšno vero v enega boga ali vrhovnega boga našla tudi pri drugih ljudstvih – Pigmejcih, Bušmanih, Eskimih. Rezultat teh raziskav je jasen: “Etnologija ne pozna ljudstev brez religije, temveč le različne stopnje razvoja religijskih idej.” To potrjuje, kar so vedeli že antični misleci.

Grški zgodovinar Plutarh, sodobnik prvih kristjanov, je na primer zapisal: “Mogoče je najti mesta brez obzidja, brez književnosti, brez kraljev, brez hiš, brez zakladov, brez kovancev, brez gledališč, brez šol za rokoborbo, toda mesta brez svetišča in brez božanstva še nihče ni videl in ga nikoli ne bo videl.”

Bog je ustvaril človeka kot iskalca Boga. Četudi ne verjame v osebnega in nadnaravnega Boga, je človek vernik. “Vse, na kar vežeš svoje srce, je tvoj bog,” je zapisal Martin Luter. To je lahko narod, ljubljena oseba, premoženje ali vsaj nogometni klub.

Vrednost verstev je v njihovem razvoju človekovega dojemanja Boga. Njihova težava pa je, da si prizadevajo razumeti in oblikovati tega Boga na človeški način. Toda pravega Boga ni mogoče razumeti s človeškimi pojmi. “Komu me torej hočete primerjati, da bi mu bil enak?” je Božje vprašanje v knjigi preroka Izaija, ko je beseda o Stvarniku in Vzdrževalcu kot nasprotju vseh človeških podob Boga (Iz 40,25–31).

V Kristusu se nam je ta “skriti Bog” (Iz 45,15) približal in s svojimi dejanji pokazal, da je Odrešenik. V Kristusu se konča tudi vsako iskanje Boga, kajti kdor ga je našel, je dosegel cilj (Jn 4,14). Tega cilja ne želim nikoli izgubiti izpred oči.

Hans Heinz