16.avgust
Jezus ji je rekel: ”Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.”
Evangelij po Janezu 4,21
Ta rabin je neposredno nagovoril njena hrepenenja in nato dal njeni žeji po življenju novo vsebino in cilj. Toda pod vprašaj ni postavil le njene samarijanske vere, temveč tudi svojo: tradicionalna verska prepričanja obeh ljudstev niso štela nič več niti v Garizimu niti v Jeruzalemu. Namesto tega sta bila pomembna sprejemanje in čaščenje Boga “v duhu in resnici” (v. 23).
Vrč vode, ki ga je Samarijanka izročila Jezusu, in hrana, ki so jo učenci kupili v Samariji, sta bila po rabinskem mnenju nečista, ker sta prišla iz rok Samarijanov. Če torej Garizim in Jeruzalem nista bila več pomembna, potem tudi ta omalovažujoči, razdiralni predsodek ni več veljal. Zdaj si je upala priznati: “Vem, da pride Mesija” (v. 25). Pohitela je v mesto in to spoznanje se je izlilo iz nje kot živa voda, iz katere so pili mnogi njeni rojaki in so želeli še več. Nagovarjali so Jezusa, naj ostane z njimi, da bi tudi oni dobili nekaj njegove žive vode, saj je On “resnično Odrešenik sveta” (v. 42).
Evangelij je v Samarijo prinesla družbeno osovražena ženska v času in družbi, kjer ženske niso imele nobenih pravic. K razmišljanju nas spodbuja dejstvo, da v prenesenem pomenu še vedno obstajata “Jeruzalem” in “Garizim” – kljub dejstvu, da je Jezus svetu prinesel čaščenje Boga v “duhu in resnici”. Prav tako daje za misliti, da svet priznava ženskam njihove pravice, “Jeruzalem” in “Garizim” pa ne.
Ni lahko, toda kljub temu morava jaz in ti dovoliti, da je čaščenje Boga v “duhu in resnici” v našem vsakdanjem življenju živo. Takrat ne bo šlo več le za poseben primer individualne osvoboditve Samarijanke za nove življenjske vsebine, temveč za osvoboditev moje vere od pogledov in oblik, ki sem si jih sam vsilil ali ki so mi bili vsiljeni. V “duhu in resnici” pomeni pogumno in z zaupanjem preživeti današnji dan z Bogom.
Udo Worschech