Na prvi strani našega dnevnega časopisa je vedno kratek komentar o neki aktualni temi. Nekateri prispevki so na moji valovni dolžini, drugi pa se mi zdijo manj sprejemljivi. Na koncu prispevka so tudi mnenja, ki kdaj izzovejo moje neodobravanje. Pred kratkim sem se takoj po prebranem komentarju usedel, da bi avtorici v nekaj zelo jasnih stavkih izrazil svoje prepričanje o zadevi. Besedilo, ki sem ga napisal, sem poslal tudi svojemu prijatelju. Ženska iz časopisa ni odgovorila, moj prijatelj pa je odgovoril. Obžaloval je, da sem uporabil nekaj precej ostrih izrazov. Ko sem čez nekaj časa ponovno prebral svoje besedilo, sem se moral strinjati z njim in sem se novinarki opravičil.

Potrpežljivost ni ena od mojih prirojenih lastnosti. Kolikokrat sem nekomu rekel ali napisal stvari, ki so se pozneje izkazale za neobjektivne, celo krivične. Namesto da bi najprej počasi preštel do deset ali še bolje – zadevo prespal – sem se v tistem trenutku nepremišljeno odzval. Izrekel sem besede in stavke, ki jih potrpežljiva oseba ne bi izrekla.

V današnji svetopisemski vrstici apostol Pavel med drugim opisuje potrpežljivost kot sad Svetega Duha. Ta raste, ko damo Svetemu Duhu prostor, da se razvija v našem življenju. Lahko ga povabimo, da naš značaj naredi privlačen z božanskimi “sadovi”.

Potrpežljivost potrebujemo na številnih življenjskih področjih. Pri tem imam v mislih na milijone kristjanov, ki so diskriminirani in preganjani; brez “potrpežljivosti svetih” ne bi mogli prebroditi teh izzivov. Prav tako globalno, a nekoliko manj eksistencialno pomislim na vse starše, ki lahko zapojejo pesem o najstnikih, ki preizkušajo, kje se bo pretrgala nit njihove potrpežljivosti, in potem še hladno komentirajo: “Zakaj pa se tako razburjaš?” In prav imajo, saj nam takšen odziv največkrat naredi več škode kot koristi.

Vaditi se v potrpežljivosti je vseživljenjski proces, ne le zame. Začnimo z majhnimi stvarmi, da se pripravimo na velike.

Wilfried Krause