Cecelia Ahern v romanu Jutri ti bom spet pisala pripoveduje o muhi, ki je besno letala ob okenski šipi in z glavo neusmiljeno butala vanjo. V resnici je bilo iz sobe precej preprosto pobegniti. Vse, kar bi morala muha narediti, je bilo, da poleti malo višje. “Nekajkrat sem ji poskušala pomagati, tako da sem jo usmerila k odprtini, vendar je /…/ zbežala proč.”

Ali se tudi Bog včasih sprašuje, zakaj mu ljudje ne dovolimo, da bi nam pomagal in nas vodil? Zakaj se ga izogibamo? Zakaj smo jezni zaradi vsake težave in se raje z glavo zaletavamo v zid, se spotikamo skozi življenje ter se nikoli ne umirimo? Zakaj nam tako pogosto primanjkuje zaupanja v Boga – v Boga, ki lahko resnično pomaga, ki ima popoln pregled, ki pozna pot iz težav in krivde ter ve, kje najti varnost in svobodo? Če smo ljudje sposobni videti režo v oknu, skozi katero lahko pobegne muha, potem Bog zagotovo pozna obetavno pot, ki jo je vredno ubrati. Kaj je torej problem in kje je naše zaupanje?

Ali nam včasih primanjkuje tišine ali časa, da bi našli notranji mir? Kako je mogoče, da smo nenehno v pogonu, a le redko najdemo mir? Ali smo kot muha, ki nervozno šviga naokoli in ne najde poti ven ter ne prepozna, da ji roka ponuja pomoč?

“Če /…/ ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč” (Iz 30,15). To je Bog povedal svojemu ljudstvu, ko je doživljalo krizo in ni več vedelo, kje je zadaj in kje spredaj. Umirite se, poglejte me, zaupajte mi.

Mirni časi se ne zdijo vedno vabljivi, vendar nam lahko vedno znova pomagajo odkriti Božjo ljubezen in vodstvo. V tišini se naučimo zaupati. Bog se z nami ne srečuje toliko v naši naglici kakor v tihih trenutkih. V tišini ga lahko slišimo nežno govoriti: Spočij se malo. Jaz, močan Bog, čakam nate.

Hartwig Lüpke