»Hvala za to dobro jutro, hvala za vsak nov dan. Hvala, da ti lahko izročim vse svoje skrbi.« Tako se začne spodbudna pesem glasbenika Martina Gottharda Schneiderja, ob kateri tudi meni na začetku današnjega dne hitreje bije srce (ghs 558). Skladba je bila napisana leta 1961 za tekmovanje protestantske akademije v Tutzingu in je prejela prvo nagrado. Sprva je bila nekoliko sporna, nato pa se je razširila v številnih različicah in številnih državah ter tako postala sodobna cerkvena pesem. Mnoge spremlja že od otroštva in jih opominja, da ljudje niso najsrečnejši, ko imajo veliko, ampak ko se lahko zahvalijo.
To je že več let moja osebna izkušnja: Če se Bogu bolj zahvaljujem, namesto da bi ga vedno nadlegoval s svojim tarnanjem, mi pogosteje daje dobre izkušnje – ali pa jih bolje zaznavam! To me osvobaja notranje zagrenjenosti, zavisti ali splošnega nezadovoljstva. Ko se Bogu zahvaljujemo za nekaj, kar se zdi samoumevno, se naš pogled izostri, okrepi pa se tudi naš odnos z njim.
Molitev ne pomeni samo hitre molitve, ko smo do vratu v vodi. Kot je znano, Bog ni avtomat, ki mu lahko damo ukaz. Toda če ga počastimo s svojo zahvalo, se morda osvobodimo nekaterih nespametnih želja – in zgodijo se lahko tudi čudeži. »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu« (Rim 8,28). V luči tega se lahko (v skladu s četrto kitico te pesmi) celo zahvalimo »za marsikatero žalost«, pa tudi »za vsako dobro besedo« in za to, da me »njegova roka vodi v vsakem kraju«.
Odnos z njim bi lahko primerjali z ljubečim odnosom med starši in otroki, kjer vlada zaupanje in kjer razumemo ter vzajemno izpolnjujemo osebne potrebe. Zato nam zadnja kitica omenjene zahvalne himne predlaga, naj pojemo ali molimo: »Hvala ti! Tvoje odrešenje ne pozna ovir. Hvala ti! Držim se te. Hvala ti, o Gospod! Zahvalil se ti bom, ker se lahko zahvalim.«

Albrecht Höschele