Na otroški rojstnodnevni zabavi je okoli mene skakalo enajst navdušenih vil in princesk. Oblečena kot Zlatolaska sem pomagala prijateljici, ki je bila animatorka tega dogodka. V beli obleki iz tila in s platinasto blond lasuljo, katere lasje so segali skoraj do tal, sem se morala gibati zelo počasi in graciozno. Presenetilo in očaralo me je, ko sem videla, da so otroci želeli verjeti, da sem prava Zlatolaska. Vse so želele biti moje prijateljice, plesati z mano in se fotografirati za spomin. Zavidale so mi moje dolge lase, za katere so verjele, da so pravi.

Neverjetno, kako malo truda je potrebnega, da se predstaviš kot nekdo, ki nisi. Razlogov, zakaj si ljudje nadenejo maske, je lahko nešteto, neredko pa se za njimi skrivata razočaranje in bolečina. Zaradi zlorabljenega zaupanja se ljudje želijo zaščititi in skriti svojo ranljivo notranjost. Tudi strah pred priznanjem slabosti ali napak je lahko razlog, da se raje skrijemo za masko, da bi bili sprejeti in prepoznani. Čeprav lahko spremenimo svoj zunanji videz in se vživimo v določene vloge, to ne bo ničesar spremenilo. Poleg tega je dolgoročno precej naporno sogovorniku ves čas predstavljati lažno, izkrivljeno in popačeno podobo samega sebe.

Kako dobro je, da Bog zaobide našo masko in vidi neposredno v našo notranjost. Natančno ve, kdo in kakšni smo v resnici. Ni se nam treba pretvarjati pred njim in ni nam treba iskati njegovega priznanja. Njegova ljubezen do nas ne temelji na lepi umetni fasadi. Ljubi te takšnega, kakršen si – od znotraj in od zunaj – ker je vate položil delček svoje božanskosti. Morda boš danes zbral pogum in iz hiše odšel brez maske, da bi se resnično srečal s svojim sosedom.

Nicole Günther