V zadnjih letih smo imeli v Srednji Evropi nenavadno vroča in suha poletja. Rast rastlin je bila zaradi pomanjkanja vode zelo omejena, posledica tega pa je bila slaba letina ali celo popoln primanjkljaj pridelkov. Ponovno smo se na poseben način zavedali pomena oziroma nujnosti dežja.

V svetopisemskih časih in v svetopisemskih deželah z redno vročino in sušo je bil dež izraz blaginje in znamenje Božjega blagoslova, kot je opisano v zgornjem svetopisemskem besedilu. Dež so torej razumeli kot posledico poslušnosti ljudi Bogu. Nasprotno pa je bila suša znamenje Božje sodbe zaradi neposlušnosti.

Vendar se je ta povezava med delovanjem in posledicami v Novi zavezi prekinila. Bog namenja svojo pozornost in blagoslove vsem ljudem: “On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim” (Mt 5,45). To velja najprej v dobesednem pomenu: sonce in dež enako delujeta na vse ljudi, dobre in slabe. Toda to velja tudi v prenesenem pomenu: Bog namenja usmiljenje in blagoslov vsem ljudem. Takšen je naš nebeški Oče!

Če dež tudi danes razumemo kot simbol Božjega blagoslova, potem vemo, da ga Bog daje vsem ljudem: dež in blagoslov! Naš nebeški Oče to dela iz svoje dobrote in ljubezni; tega nam ni treba zaslužiti.

Čakanje na dež nas spominja na obljubo apostola Jakoba: “Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu” (Jak 5,7.8).

Kako dobro je vedeti, da se lahko tako v času suše kakor v času dežja zanesemo na Božjo dobroto, njegovo ljubezen do nas in njegove blagoslove. Hvala ti, Gospod!

Roland E. Fischer