Medtem ko razmišljam o teh Jezusovih besedah, v hamburškem Michelu [v cerkvi Sankt Michaelis] poteka pogrebna slovesnost v spomin Janu Fedderju. Tisoči so se prišli poslovit od »Hamburškega Junga«. Trideset let je bil obraz severnonemške televizijske serije v zgodnjih večernih urah. Radi smo imeli našega Jana, ki je ostal zvest svojim koreninam v St. Pauliju, čeprav je že zdavnaj dosegel slavo in denar. Dan slovesnosti je padel ravno na njegov 65. rojstni dan. Življenje, ki nikakor ni vedno teklo v ravni črti, se je zaokrožilo, vsaj kar zadeva koledar. Imel je svoje grobe robove in bil je ponosen, da ga imajo za neotesanca z velikim srcem.
Zato je presenetljivo, da se je hkrati imel za vernega kristjana. »Vsak dan molim in se zahvaljujem Bogu za svoje življenje. In ko bo konec, bo to tisto, kar je določil.« Takšnih izjav od Jana Fedderja nisem pričakoval. Kmalu zatem me je toliko bolj zbegal njegov jedrnat hanzeatski komentar na temo smrti: »Mislim, da po smrti ni ničesar. Izklop. Konec. Temen nič.« Neizogibno sem se vprašam, kako gre to skupaj. Ali je mogoče biti verujoč kristjan in hkrati misliti, da nas po smrti čaka samo velik, temen nič? Kakšen je potem smisel življenja z Bogom tukaj in zdaj?
Apostol Pavel je na to vprašanje dal odgovor, ki je popolnoma jasen: »Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši« (1 Kor 15,19 EKU). Kajti: »Če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (vr. 14 EKU). Tako je – in prav zato si apostol očitno prizadeva, da bi to pojasnil svojim bralcem: perspektiva večnosti se nam odpre šele, ko verjamemo in živimo v gotovosti, da je Kristus vstal in za vedno zlomil moč smrti.
To bo povsem drugačno življenje. Lahko se začne že danes – tudi zate!

Friedhelm Klingeberg