Mnogi smo današnje svetopisemsko besedilo že večkrat slišali ali prebrali. Toda ali smo ga tudi ponotranjili? Veliki krščanski skupnosti v Korintu je grozil razkol. V 12. in 14. poglavju Pavel pojasnjuje različno vrednotenje darov, ki prihajajo od Svetega Duha, ter pomen govorjenja v jezikih in preroškega daru. Med razpravljanjem o teh spornih vprašanjih opozori na edinstveno visoko pesem ljubezni. Imenuje jo “odličnejša pot” (1 Kor 12,31), saj je ljubiti bolje, kot se prepirati. Tudi Janez je skoraj celotno poglavje posvetil pomenu ljubezni: “Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. /…/ Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem” (1 Jn 4,7–9.16).

Pavel nas opominja, da je naše znanje omejeno (prim. 1 Kor 13,9.12), zato je še toliko pomembneje, da ljubezen presega vsako znanje, kakor je razvidno iz uvodnega besedila. Ljubezen je pomembnejša celo od vere in upanja. Kako lahko apostol to trdi? “Tudi če ne mislimo enako, mar ne moremo ljubiti na enak način? Ali ne moremo biti enotnega srca, čeprav nimamo istega mnenja?” se sprašuje pridigar John Wesley.

Ko smo bili otroci, smo se pogosto igrali s stoječim možem. Z vseh strani smo ga močno potisnili, da je z glavo pristal na tleh, nato pa smo se čudili, ko se je po nekaj časa zibanja in prevračanja spet postavil pokonci. Kako je to mogoče? Skrivnost je bila v njem: njegovo nevidno težišče je bilo na pravem mestu.

“Ljubezen je največja”, ker je težišče. Želim si, da bi to spoznanje, ki je najpomembnejše za naše sožitje, uporabili v svojem vsakdanjem življenju.

Joachim Hildebrandt