V ugledni družbi lepih, bogatih in vplivnih ljudi je del kultiviranega življenjskega sloga, da imamo v lasti luksuzno vilo na zlati obali Züriškega jezera, stanovanje na Peti aveniji v New Yorku, rezidenco na Costa Smeraldi, kočo v Grindelwaldu in zasebno stanovanje na Montmartru v Parizu. Na prvi pogled je to zavidanja vredno. Toda nehote se postavi vprašanje, kje dejansko živijo ti ljudje. Kje se v resnici počutijo kot doma? Potem spoznamo, da tisti, ki živijo povsod, nikjer niso zares doma.

Raj, namenjen Adamu in Evi, seveda ni imel civilizacijskih prefinjenosti zgoraj omenjenih bivališč uglednih oseb današnjega časa, vendar so morali biti v raju, kot poroča Sveto pismo, izpolnjeni vsi pogoji, da sta mladoporočenca lahko sanjarila o srečnem življenju. Manjkala je le ena stvar: domača pristnost.

Sprašujem se, kaj naredi moje bivališče za dom. Zagotovo ne blago podnebje, sicer bi bilo pol Nemčije na Mallorci. Niti gore, sicer bi se večina ljudi preselila v Tibet. Niti nizke cene niso dovoljšna spodbuda, da bi tisoči zapustili svoj dom. Kljub temu mnogi zvečer stopijo v svoj dom, ne da bi bili zares doma.

Kajti tisto, kar naredi hišo za dom, niso niti štiri stene niti streha niti sistem razsvetljave niti domači wellness niti hladilnik. Hišo lahko kupite, toda dom nastane s koreninami in pripadnostjo. Dom raste z bivanjem, spoznavanjem in ustvarjanjem, s pridobivanjem poznavanja in odnosa – odnosa do okoliščin, do sostanovalcev, do skupne preteklosti. Vsak korak na skupni poti nas zbližuje in naredi, da spoznavamo drug drugega, ter spreminja prostore in spomine v dom.

Kamor koli in kadar koli pridemo domov, je odnos vse. Odnos naredi, da hiša postane dom. Da pa bi bil takšen, je naša naloga, da negujemo in ohranjamo “vrt”, ki nam je zaupan.

Thomas Domanyi