V znameniti katedrali v Naumburgu, ki jo poznam že od otroštva, je veliko izjemnih umetniških del. Ni zaman uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Posebej velja omeniti Westlettner – konstrukcijski element, ki ločuje ladjo od zahodnega kora. “Naumburški mojster” se je med svojim službovanjem v Franciji očitno navzel valdežanskih zamisli in je v takrat katoliško katedralo vnesel predreformacijske poglede. To ni razvidno le iz upodobitve zadnje večerje, kjer je na primer namesto običajne hostije na mizi pravi hlebec kruha, temveč tudi iz upodobitve Marije, ki previdno kaže nase, z jasno gesto pa na križanega Kristusa.

Največji vtis name pa naredi upodobitev samega Križanega. Ne visi visoko in daleč stran od vernikov na zmagoslavnem križu kot v drugih cerkvah, ampak je skupaj s križem del vrat med ladjo in zahodnim korom. Kdor želi priti iz ladje “laikov” v kor, ki je bil običajno namenjen duhovnikom, mora neizogibno mimo križanega Kristusa in pod njegovimi iztegnjenimi rokami. Jasnost tega sporočila je neprekosljiva. Nikogar ni, ki ne bi potreboval križanega Kristusa, in ni poti mimo njega.

To je dobra novica. Pot h Križanemu ne vodi po zapletenih spokorniških poteh. Da bi se znebili stvari, ki jih Sveto pismo imenuje greh in ki uničujejo življenje, ne potrebujemo posrednikov, temveč preprosto srečanje z Odrešenikom. Zato je avtor Pisma Hebrejcem lahko tako jasno povabil ljudi, naj z zaupanjem pridejo k Bogu. Pot do Odrešenika je zelo preprosta, za nekatere celo preveč preprosta. Zato so ti ljudje na področju odrešenja nagnjeni k iskanju “mnogih umetnosti” (Matthias Claudius). To sporočilo je vklesano v kamen: pot do Odrešenika sveta je odprta za vse in namenjena neposrednemu srečanju med človekom in Bogom – ne s strahom, temveč z zaupanjem. Ne bi moglo biti bolj vabljivo in preprostejše. Izkoristimo današnjo priložnost in v molitvi stopimo v neposreden stik z Odrešenikom sveta. Z zaupanjem mu predstavimo vse, kar nas skrbi.

Matthias Müller