“Na začetku ni bilo naključja, temveč informacija,” piše zdravnik in teolog Johannes Huber v knjigi Od kod prihajamo in kam gremo (Woher wir kommen und wohin wir gehen).

Informacija predpostavlja obstoj inteligence, načrtovalca in oblikovalca, ki z glavnim načrtom oblikuje in zgradi nekaj zelo pametnega in zapletenega, podobno kot zmogljiv računalnik, čigar strojna in programska oprema ne nastaneta po naključju, temveč ju je zasnoval inteligentni načrtovalec.

Primer takšne kompleksnosti je človeško oko. Za izdelavo tega čutilnega organa potrebujemo zelo različno oblikovane dele: na svetlobo občutljivo mrežnico, lečo, prozorno telo, ki zapolni potrebno razdaljo med lečo in mrežnico. V mrežnici je na milijone pigmentnih in živčnih elementov, medsebojno povezanih na način, kjer je pomembna že tisočinka milimetra. Leča mora imeti zelo specifično obliko, ki predstavlja le eno od neštetih možnih oblik. V večjih organizmih mora na milijone celic imeti zelo specifičen medsebojni položaj, da se ustvari pravilna ukrivljenost leče. Nič od tega pa ne nujno izhaja iz fizikalnih ali kemijskih značilnosti atomov ali molekul, ki sodelujejo pri gradnji očesa (po Eugenu Bleulerju, Die Psychoide als Prinzip der organischen Entwicklung).

Ko torej razmišljamo o zapleteni strukturi našega vidnega organa, se ne zdi presenetljivo, da naj bi celo Charles Darwin, veliki zagovornik evolucije na podlagi naključja, dejal: Ko pomislim na zapleteno zgradbo očesa, me obide vročina!

Ugotovitve o namenskem redu v naravi torej ne moremo pripisati naključju, saj naključje ne more pojasniti vztrajne naklonjenosti namenskemu. Drugi naravoslovci, na primer slavni botanik Carl von Linné, se zato niso bali priznati, da svojo vero v Boga črpajo prav iz naravoslovnih raziskav. Gospod, okrepi našo vero s spoznanjem tvoje veličine in modrosti, ki se razodevata v naravi!

Hans Heinz