Odraščala sem v zavetju in miru kot otrok Zvezne republike Nemčije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Brez vojne in lakote pred vrati, v demokraciji in miru, s svobodo izražanja in dobro hrano nisem čutila pomanjkanja. Hladna vojna, eksplozija jedrske elektrarne v Černobilu – bila sem še premlada, da bi razumela dramatičnost teh dogodkov. Lanskoletna koronakriza me je še bolj pretresla. Ne zato, ker smo morali sprejeti omejitve ali ker je primanjkovalo testenin, toaletnega papirja in kvasa, ampak zato, ker sem se zavedla, kako krhek je naš življenjski slog. To je pretreslo naše temelje, v katere sem do takrat slepo zaupala. Čeprav je naš sistem še naprej dobro deloval, mi je postalo jasno, da je vse minljivo in krhko.

Morda je psalmist čutil enako. Nenadoma se je zgodil dogodek, ki ga je popolnoma vrgel iz tira in zaradi katerega se je zamajalo tudi njegovo zaupanje v Boga.

V današnjem svetopisemskem besedilu beremo o psalmistovem strahu, razočaranju in občutku zapuščenosti. Njegova vprašanja se mi zdijo pogumna: Ali je Bog pozabil biti usmiljen? Ali je konec njegove dobrote? To je izraz psalmistovega dvoma in hkrati globokega zaupanja v Boga, saj se sicer ne bi več obračal nanj.

Vse to mi danes kaže, da smemo izraziti svoja vprašanja, strahove in razočaranja. Da, tudi občutek zapuščenosti in vprašanje, ali je Bog še vedno usmiljen, sta na mestu. Vse to najdemo v Svetem pismu! In tem vprašanjem se lahko pridružimo tudi mi, kadar molimo ta psalm.

Še posebej vzpodbudno se mi zdi, da se psalm ne konča z žalovanjem. Asaf, pisec psalma, se v težkih časih spominja preteklih izkušenj z Bogom, zato prevlada zaupanje: “Spominjam se Gospodovih del, da, spominjam se tvojih starodavnih čudežev. Premišljujem vsa tvoja dela, preudarjam tvoja dejanja” (v. 12 in 13).

Jessica Schultka