11.marec
Kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru.
Prvo pismo Korinčanom 14,33 (EKU)
Že več desetletij je minilo, odkar je bil zvezni predsednik radoživi Porenec Walter Scheel. Na vprašanje, kako se spoprijema s strogim protokolom, ki se mu je moral podrediti kot najvišji predstavnik države, je odgovoril, da se je že kot zunanji minister naučil ceniti prednosti protokolarnih pravil. Čeprav strogi protokol natančno predpisuje vsako potezo na diplomatskem prizorišču, pa te navidezne omejitve pomagajo zagotavljati mir in sožitje držav z zelo različnimi interesi.
Njegov odgovor sem si zapomnil vse do danes. To je nazoren primer modrosti, ki jo uči tudi Sveto pismo: red mora služiti miru. “Kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru,” pravi apostol Pavel v današnjem svetopisemskem besedilu. Lahko bi tudi zapisal: “Bog ni Bog nereda, ampak reda.” Vendar tega ni naredil. Želel je pojasniti, kaj je pomembno Bogu.
V Božjem stvarstvu ima vse svoj red.
Nered je znak razkroja. Kjer ni reda, so nesoglasja, nepravičnost in trpljenje šibkih. Bog tega ne želi, saj ni Bog nereda. Vendar se nikoli ne ukvarja izključno z zagotavljanjem reda. To ni najvišja prioriteta. Prav tako lahko zaradi reda ustvarimo razprtije, zatiramo ljudi s sklicevanjem na red in s tem dušimo življenje. Morda ima vse svoje mesto, vendar nič ne raste, se ne spreminja ali razvija. Bog ima vedno višji cilj: mir, veselje, ljubezen in življenje. V središču njegovega zanimanja ni red, temveč človek.
V medsebojnih odnosih potrebujemo norme obnašanja. Potrebujemo splošno sprejeta pravila in postopke. Tako kot poštenost in zanesljivost tudi te reči tvorijo mir. Toda pri Bogu ni pomembno upoštevanje zunanjih oblik ali navad, temveč to, kako ravnamo drug z drugim. On ni Bog reda, ampak Bog ljubezni (glej 1 Jn 4,16).
Lothar Wilhelm