Kačino prigovarjanje v raju odmeva skozi stoletja vse do danes. Lahko bi rekli, da si človek nenehno prizadeva doseči ta cilj.

Medtem ko je Bog v raju še spraševal: “Adam, kje si?” danes uporabljamo sistem sledenja svojih mobilnih telefonov, da bi koga našli. Programska oprema na mojem računalniku prepozna imena obrazov, ki sem jih fotografiral, vsaj z določeno stopnjo natančnosti, da sploh ne omenjam vladnih sistemov za prepoznavanje obrazov. Spletne kamere mi omogočajo preveriti, kakšno je vreme na oddaljeni plaži počitniškega kraja, kamor načrtujem odpotovati.

Videotelefonija – v mojem otroštvu še popolna utopija – zaradi računalniške tehnologije zdaj predstavlja del vsakdana tudi starejšim in daje občutek vseprisotnosti, ki je nekoč pripadala le Bogu. Če se bo hiter tehnološki razvoj zadnjih let nadaljeval tudi v prihodnje, ne bomo več spremljali pridige samo na zaslonu, temveč nam bo oddaljeni pastor govoril s hologramom – kakor da bi bil osebno prisoten. Z Wikipedijo smo se močno približali vsevednosti. Dolge vrste težkih enciklopedij že dolgo več ne krasijo polic v naši dnevni sobi. S klikom miške dostopamo do ogromnega bogastva znanja. Lahko bi še naštevali …

Ali spet gradimo “babilonski stolp”? Ali želimo biti kakor Bog? Ne glede na to, kako so ti dosežki lepi in osupljivi in kako radi jih uporabljamo, nas prepričujejo o človeški veličini, ki pa jo lahko omeji že zelo majhen virus. Tudi najmočnejši in najnasilnejši diktator v zgodovini se je moral na koncu soočiti s smrtjo. Zato se spodobi, da smo ponižni pred Stvarnikom vsega sveta. Njemu dolgujemo življenje! Z njim imamo prihodnost. On je tisti, ki “drži svet skupaj v njegovem jedru”. On nam daje vse, kar potrebujemo za življenje.

“Milost Gospodova je, da nismo pokončani, ker je njegovo usmiljenje neizčrpno” (Žal 3,22 EKU). Tega se zavedajmo tudi danes, ko bomo vključili svoje pametne naprave.

Matthias Müller