Svetopisemska zgodba se začne v vrtu in konča v mestu. Na prvi pogled se morda zdi, da si je Bog premislil in nam želi na novi zemlji ponuditi kakovostnejši dom od prvega: ne iz listov in vej, ampak iz čistega zlata (Raz 21,18). Kakšen kontrast – ali celo nasprotje?

Toda ta vtis je zavajajoč. Ne gre niti za razvoj iz narave v kulturno krajino niti nas Razodetje ne želi poučiti o arhitekturi in urbanizmu prihodnosti. Za kaj dejansko gre pri Božjem mestu, nam pokaže zgodba o Abrahamu.

Terah je z družino odšel iz mesta Ur v Kaldeji in se preselil v Kanaan. Po njegovi smrti v Haranu – približno na polovici poti – se je njegovemu sinu prikazal Bog in mu rekel, naj se preseli v “deželo, ki ti jo bom pokazal” (1 Mz 12,1). Od takrat se je Abrahamova družina gibala na območju Palestine brez stalnega bivališča; bili so nomadi.

Pisec Pisma Hebrejcem se je vživel v položaj očeta vere: kdor je nenehno v gibanju, sčasoma začne hrepeneti po stalnem domu. Mesto z obzidjem in vrati je ljudem nudilo varnost, udobje in zaščito. Takšno mesto bo zgradil Bog, ki je Abrahama prosil, naj zapusti hišo in posest, domovino in sorodnike.

Kot oče vere je Abraham postal vzor ne le Izraelcem, ki so 40 let tavali po puščavi, dokler niso končno prišli v obljubljeno deželo. Tudi kristjani smo “tujci in romarji” na poti v Božji novi svet (1 Pt 2,11). To je pomen besed v Pismu Hebrejcem: “Ta svet ni naš dom. Z veseljem namreč pričakujemo, da pridemo v svoj večni dom v nebesih” (Heb 13,14 ŽNZ).

To, kar povezuje novi Jeruzalem z rajskim vrtom, je njegova funkcija templja. “Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi /…/ in Bog sam bo z njimi, njihov Bog” (Raz 21,3). Takrat bomo spet tam, kamor spadamo: v Božjem “raju” (Lk 23,43).

Rolf J. Pöhler