Moja hči se je v otroštvu rada igrala s figuricami živali iz trde gume. Včasih je živali razvrstila po vrstnem redu in za vsako poskušala ustvariti primerno okolje: krave je spravila na namišljeni pašnik, opice je postavila na plastična drevesa, delfine pa je vrgla v posodo z vodo.

Ta prizor me je spomnil na prvo Božjo nalogo ljudem, ki je v poročilu o stvarjenju zapisana takole: “Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!'” (1 Mz 1,26) V 1 Mz 2,15 je podan še en vidik: “Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.” V širšem smislu to velja za vso zemljo.

Sodobnejša beseda za obdelovanje in ohranjanje zemlje je trajnostnost: “načelo, po katerem se ne sme porabiti več, kakor lahko zraste, se obnovi ali je v prihodnosti spet lahko na voljo” (Duden [slovar nemškega jezika]). Očitno je Bog to nameraval že od začetka. V Stari zavezi najdemo navodila za uresničevanje tega načela, na primer ”sobotno leto” (3 Mz 25,2–8), v katerem se niso obdelovala polja in se je jedlo samo tisto, kar je zraslo samo od sebe. Tako se je zemlja ponovno obogatila s hranilnimi snovmi. Toda kakšno vezo ima to z menoj?

V današnjem svetopisemskem besedilu nas Pavel opominja, naj bodo vsa naša dejanja ”v Božjo slavo”. Pri tem sta posebej izpostavljeni hrana in pijača, kar je v zadnjem času postalo še posebej aktualno. Podnebni raziskovalci poudarjajo, da lahko s svojimi prehranjevalnimi navadami bistveno vplivamo na to, koliko dodatnih toplogrednih plinov (zlasti CO₂) se sprosti v ozračje. Pri tem imajo pomembno vlogo industrijsko kmetijstvo, dolge transportne poti, krčenje gozdov v korist pridelave krme za živali in pretirano uživanje mesa. O vsem tem bi morali razmisliti, ko se bomo naslednjič odpravili po nakupih – v slavo Stvarniku, ki nas je določil za skrbnike svojih dobrih darov.

Thomas Lobitz