10.oktober
In povedal je tole priliko: Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ”Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?” Ta pa mu je odgovoril: ”Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.”
Evangelij po Luku 13,6–9
Vinogradnik hodi po svoji zemlji. Tu odtrga odmrli list, tam poravna trto in preveri, kako rastejo njegove rastline. Ali imajo dovolj sonca, vode in hranil? Kje mora pomagati? Vinogradnik poskrbi, da njegova drevesa rodijo in se ne ovirajo med seboj. Pozorno opazuje, kako se drevo obnaša in kako vpliva na svoje okolje. Potem se pogovarja s svojim vrtnarjem: “Že tri leta nisem videl nobenega sadeža na tem drevesu. Ali naj ga posekam? Drugim drevesom krade moč, ovira jih in ne prinaša nobene koristi.” Odgovor vrtnarja, ki tukaj predstavlja Božjo dobroto in potrpežljivost, se glasi: “Pusti ga še letos. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da se bo čim bolje razvijalo.”
Kakšna dinamika izžareva iz te prilike! Moč, rast in ljubeča skrb. Kako dobrodelno dejanje! Predstavljam si, da sem jaz ta figovec, ki je imel nekaj neplodnih let in ne rodi več sadov. Kljub temu se nekdo zavzema zame in mi pomaga rasti.
Verjetno ima ta prilika namenoma odprt konec in nas tako spodbuja k razmišljanju. Prikazuje resničnost, ki se nam na prvi pogled zdi kruta: tisti, ki ne rastejo, naj ne ovirajo rasti drugih. Prilika kaže, da je prav zagotoviti jasnost, odpraviti nezdrave strukture in sprejeti jasne odločitve, da bi omogočili prostor za rast. Vedno je treba misliti na drevo, ki potrebuje pomoč, vendar ne smemo pozabiti na druge, ki bi jih lahko nerodovitno drevo oviralo.
Dovolimo, da nam pomaga in nas oplodi Božja dobrota, ki se tu jasno kaže v osebi vrtnarja, da bomo lahko postali rodovitni in da bo od nas imela korist tudi naša okolica.
Jessica Schultka