Na ulicah potekajo demonstracije. Demonstranti s skandiranjem in transparenti izražajo svoje nezadovoljstvo. Pohod je bil prijavljen in oblast ga je odobrila. Protestniki menijo, da so njihove zahteve njihova pravica, zato jih izražajo glasno in javno.

Uvodno besedilo nam pove, da je Božji Sin postal človek in da je prišel na zemljo. On je Stvarnik in Gospod, vendar mu niti njegovo ljudstvo niti druge skupine ljudi niso priznale njegovih pravic, temveč so ga pribili na križ. In kako je Jezus izrazil svoje upravičene zahteve? Zanj je bilo vnaprej rečeno: “Ne bo se prepiral in ne vpil, nihče ne bo na ulicah slišal njegovega glasu” (Mt 12,19). Ali ni to neverjetno? Čeprav je Gospod vseh, ni glasno in z močjo vztrajal pri svoji pravici. Zakaj ne? Da bi se ljudje, ki so v odnosu do Boga izgubili vsako pravico, kljub temu lahko ponovno povezali z njim. S tem namenom je bil Kristus pripravljen trpeti krivico in smrt.

“Tistim pa, ki so ga sprejeli in so verovali v njegovo ime, je dal pravico, da postanejo Božji otroci” (Jn 1,12 ŽNZ). Pravico, da postane njegov otrok, Bog podeli vsakemu verniku. Nihče mu je ne more odvzeti. Pavel v Pismu Rimljanom dodaja: “Prepričan sem, da nas ne morejo niti smrt niti življenje, niti angeli niti demoni, niti skrbi za sedanjost niti skrbi za prihodnost, niti sile nad oblaki niti tiste v globinah – prav ničesar nas ne more ločiti od Božje ljubezni, ki nam jo je dokazal v Jezusu Kristusu, našem Gospodu” (Rim 8,38–39 ŽNZ).

S hvaležnim srcem prepevajmo:

“Zvest prijatelj naš je Jezus, On bremena lajša nam.

Naj srce ti ne opeša, saj v molitvi nisi sam.

Včasih blodimo v samoti, včasih dan je poln težav,

a zakaj tegob bi svojih mu v molitvi ne predal?”

(Zvest prijatelj naš je Jezus, pesmarica Pojte Gospodu novo pesem)

Klaus Schulz