Starejši par so vprašali, v čem je skrivnost njunega dolgega zakona. Mož je za trenutek pogledal svojo ženo in nato s hudomušnim nasmehom dejal: “Na začetku so nama povedali, da v zakonu ne gre vedno vse gladko. Včasih je prihajalo do napetosti – rekli so nama, da bi bilo takrat bolje nadihati se svežega zraka, kakor se spopasti. To je pomagalo. Veliko sem bil na svežem zraku.”

Ko sva se z ženo pred 47 leti poročila, sva prav tako prejela veliko nasvetov. Ne veva več, kaj vse je bilo povedano v poročnem govoru, vendar naju zgornje svetopisemsko besedilo, ki sva ga slišala takrat, spremlja še danes. Že pred poroko sva začela skupaj moliti. Na začetku sva bila pri tem nekoliko nerodna, vendar sva iz tega razvila koristno in dobro navado: zjutraj in še posebej zvečer pred spanjem sva skupaj molila k Bogu.

Seveda je v najinem zakonu prišlo tudi do napetosti. Takrat sem se rad usedel za pisalno mizo, samo da bi se izognil skupnemu koncu dneva. Toda večino časa to ni delovalo, ker me je žena čakala, da opraviva z napetostjo med nama. “Če se jezite, ne grešite še bolj s tem, da podpihujete jezo. Sonce naj ne zaide nad vašo jezo” (Ef 4,26 ŽNZ). Sonce je običajno že zdavnaj zašlo. Zato sva se veliko noči pogovarjala, da bi spet lahko dihala svež zrak.

Ko pomisliva na to, s hvaležnostjo spoznava, kako dobri so bili ti pogovori in kako dragoceno nama je postalo to svetopisemsko navodilo. Z zamero v srcu res ne moremo stopiti pred Boga. Vzrokov za nezadovoljstvo ni mogoče odpraviti s preprostim zamahom roke. Če si na koncu spet seževa v roke, si odpustiva in sva spet pripravljena sodelovati, da bi izboljšala stvari, naju to dobesedno poveže. Četudi bova pri tem morda dobila nekaj modric. Zgornje svetopisemsko besedilo je najboljši nasvet, ki ga lahko damo – ne le na poroki.

Günther Machel