Navadila sem se, da zjutraj, ko se zbudim, zavestno prisluhnem zvokom narave. Dež, veter in ptičje petje me spodbujajo, da se zahvaljujem Bogu. Zdi se mi, kakor da me Bog pozdravlja z zvoki narave. V molitvi mu povem, da sem vesela tega, in pogosto se čudim stvarem, ki si jih je zamislil. Navdušenje vodi v čaščenje. V meni sproži nekaj več, kot če se mu “le” zahvalim za dobro noč in nov dan. Danes zjutraj sem svojo molitev začela z besedami: “Še ničesar nisem slišala.” V tistem trenutku je zakrakala vrana in morala sem se nasmehniti. Z občudovanjem se napolnim tudi takrat, ko pogledam v jutranje nebo.

Vedno znova se zavedam, kako pomembno je zavestno poslušati in gledati. Današnje svetopisemsko besedilo mi je dalo za misliti. V svetu, ki proizvaja toliko slabih, zlobnih, žalostnih in grdih novic, potrebujemo dobre misli, prijazne besede in lepe podobe, ki se temu zoperstavljajo.

V uvodnem besedilu iz Pavlovega pisma smo pozvani, naj razmišljamo o tem, kar je dobro, častno, pravično in prijetno. Toda od kod lahko vzamemo dobre misli in besede, podobe in izraze? Ali imamo v sebi nekakšno zalogo tega? Pozvani smo si prizadevati za to! Potrebujemo notranje skladišče dobrih besed, misli, podob, pesmi in glasbe. Bog nam želi pri tem pomagati, če si to želimo. Zato je Jezus poslal svojega Svetega Duha, saj iz njega izvirajo vse dobre lastnosti: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, vera, krotkost in samoobvladovanje (Gal 5,22.23). On je z nami in nam omogoča, da v ta padli svet ponesemo dobroto, se srečujemo z drugimi v ljubezni in prijaznosti ter tako postajamo celoviti tudi v svojem srcu.

Če bomo zavestno iskali dobro, bomo tudi ljudi videli v drugačni luči. V vsakem človeku sta dobro in zlo. Odkrijmo dobro! Pojdimo ga iskat – začnimo takoj!

Marli Weigt