Končno počitnice! Na šole in številna podjetja je legel mir. Kako lepo se je spet sprostiti, se ukvarjati s hobiji ali oditi na oddih od vsakdanjega življenja. Kako pa je bilo v starih časih? Nenavadno se zdi, da bi Abraham s svojo družino na poti iz Ura zavil k Sredozemskemu morju. Ali da bi Jezus z učenci rezerviral počitnice v Rimu. Ne; ostal je z njimi v Galileji, pridigal in še naprej skrbel za ljudi. Toda to ne pomeni, da so bili družba, ki ni poznala počitka. V Svetem pismu obstaja namesto počitnic nekaj drugega; to velja, odkar obstaja svet. O tem beremo v četrti od desetih Božjih zapovedi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” (2 Mz 20,8)

V skladu z uvodnim svetopisemskim besedilom lahko na soboto gledamo kot na Božji dar njegovemu stvarstvu in kot na dan veselja za ljudi, ki seveda vključuje bogoslužje, čas premišljevanja, gostoljubja in rekreacije v naravi. Ali tudi dan, ko si vzamemo čas za zakonca, družino ali za ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Doma smo se vedno potrudili, da je bil začetek sobote lep tudi za otroke; in če je kateri od njih želel biti v sredini molitvenega kroga – zakaj pa ne? Še vedno se spominjam iger, petja pesmi in ustvarjanja glasbe.

Veliko svetopisemskih zgodb se odvija v soboto: ko so se ljudje ustavili v pogovoru z Jezusom, se jim je življenje spremenilo na bolje, drugi so telesno ali čustveno ozdraveli. Vse to so bili sobotni trenutki. Tisti, ki še danes posvečujejo ta posebni dan, še vedno doživljajo njegov obnovitveni učinek, ki jim daje moč.

Po drugi strani pa je dopust (lat. ferias – “počitnice”, “dela prost dan”) vse bolj podoben nekakšnemu tekmovanju, ki ga določa hektika – kakor da nas priganja obveznost, da “moramo” doživeti vse več in več. Ljudje zaradi stresa vse pogosteje zbolevajo in imajo vse manj časa za potrebe drugih. Zato moramo razmisliti o tedenski soboti, ki jo je Stvarnik nekoč uvedel in blagoslovil zaradi človeštva.

Albrecht Höschele